Že tradicionalna akcija – jesenovanje, vendar tokrat v nekoliko manj tradicionalni obliki, je potekalo od petka popoldne, 28. 10., do ponedeljka dopoldne, 31. 10. 2016, v Črnem dolu.
Najpogumnejši gozdovniki in gozdovnice so se v Črni dol odpravili kar peš, nekateri pa so prišli z avti. Vendar je prihod kmalu postal nepomembna tema, saj so bile na vrsti uvodne igre, pri katerih so se udeleženci razvrstili v dve posadki – Kameleoni in Žirafe, ki sta se še morali izuriti v pravi jadralni posadki, saj je bila glavna tema jesenovanja JADRANJE. Glavni člani vsake posadke so bili predstavljeni v dramski igri, ki jo je odigrala posadka Židane Marije z naslednjimi vlogami: skiper – kapitan Pokljuka, mojstrica jader – Jadranka, navigator – Partiter, ladijski inženir – Ištvan, kuharica Ajda, muskonter – Šime in Willson. Vse bi se končalo dobro, če Willsona ne bi premamile sirene in ga prepričale, da je skočil v vodo in postal brodolomec, ki ga je bilo potrebno rešiti. Da pa bi nam s skupnimi močmi to uspelo, so si morali vsi člani posadk izbrati svojo vlogo in se v njej izuriti.
V ta namen so se v soboto čez dan in nedeljo dopoldne urili v jadralni šoli, ki je vsebovala naslednja področja znanj: orienatcijo, življenje v naravi, pionirstvo, strukturo taborništva, zgodovino taborništva, kuhanje, signalizacijo, duhovne vsebine, prvo pomoč. Prav tako je v soboto potekalo pridobivanje plovnih dovoljenj, ki so jih posadke pridobile s tem, da so pokazale svoje znanje pri preizkušnjah in vprašanjih iz področij, v katerih so se urile. Temu pa je sledil še ogenj, večerna igra, ki so jo pripravili muskonterji in petje. Dogajanje so vseskozi spremljali skeči Židane Marije, ki se je trudila čim bolj naravnati svoj moralni kompas in rešiti Willsona; in himna, ki je bila gotovo največkrat odpeta pesem preteklega vikenda in še vedno odmeva v glavah številnih.
V nedeljo popoldne so bile vse posadke “spremne” in so čakale samo še na ugoden veter, ki ga je prinesla s sabo posadka starejših in izkušenejših Nojev, ki se je pridružila veliki strateški igri – reševanje Willsona. Igra ni zahtevala žrtev, je pa zahtevala znanje in izkušenost, s katerima je bilo moč rešiti 6 preizkušenj, ki so vodile do otoka, kjer je bil Willson; in ki nam ga je uspelo s skupnimi močmi, na koncu le rešiti. Rešitev smo praznovali z odlično večerjo, ognjem, petjem in Jungle speedom.
Celotna plovba in rajanje je terjalo davek, ki smo ga morali plačati z manj spanca in posledično večjo utrujenostjo. Vendar smo v ponedeljek dopoldne še zmogli toliko moči, da smo pristanišče spremenili nazaj v kočo v Črnem dolu in še poslednjič, a upamo da ne zadnjič :P, zapeli himno.
Da pa bi nam verjeli, da si zgodbe nismo izmislili, je vse skupaj dokumentiral Uroš Perkan.
Neža M. Slosar
