Društvo za pomoč zasvojenim od nedovoljenih drog in njihovim bližnjim POT Ilirska Bistrica je nevladna in neprofitna organizacija, ki kot samostojno društvo deluje od leta 2003. Delujejo kot nizkopražni program, kar pomeni, da abstinenca ni pogoj za sprejem uporabnikov v njihov Dnevni center, ki je odprt vsak dan v tednu od 7h do 15h. V njihovih prostorih na Levstikovi 3 sta nam delovanje društva predstavila predsednica društva Pot Nives Kmetec in vodja programa Roman Brozina.

Kako deluje društvo Pot?

R: Osnova našega programa je zmanjševanje škode na področju zdravstva in sociale. Na področju zdravstva delimo sterilni material, kot so igle, brizge, kondomi in alkoholni robčki. Varovanje zdravja je izjemno pomembno za samega uporabnika, bistveno pa je, da si pribora za injiciranje uporabniki med seboj ne posojajo, ker bi se okužba tako prenesla na drugega uporabnika. Če pa to že počnejo, naj počnejo na varen način, stran od javnih površin in okolice. Dobro sodelujemo z metadonsko ambulanto za odvisnike, ki jo vodi zdravnik Nardo Stegel, zasvojencem pa sta na voljo še psihološka in psihiatrična pomoč.

N:Lahko se pohvalimo, da v naši občini nimamo umrljivosti, da nimamo AIDSa in je tudi hepatitis skoraj na ničli. Hepatitis uporabnikov, za katere vemo, pa je v tej fazi, da ni prenosljiv oz. ni kužen za druge.

R:V društvu Pot jim pomagamo tudi na področju sociale. V večini imajo uporabniki dokončano osnovno šolo, poklicno šolo oz. so prekinili izobraževanje, tako da ne vedo najbolje, kje vse bi lahko uveljavljali svoje pravice. Večkrat jih napotimo na Zavod za zaposlovanje, na Center za socialno delo, na Upravno enoto Ilirska Bistrica, Občino Ilirska Bistrica in jim povemo, kje se lahko zavarujejo kot občani, saj jih veliko nima urejenega zavarovanja.

Naše društvo omogoča opravljanje družbeno koristnega vsem, ki so obsojeni za lažja kazniva dejanja. Namesto odhoda v zapor, udeleženci opravijo določeno število ur dela pri nas. Njihova naloga je, da sodelujejo na skupinskih pogovorih, čistilnih akcijah, pisarniških delih in da pomagajo pri pospravljanju prostorov.

Kako v vašem društvu odvisnikom dejansko pomagate?

R:Za naše delo je zelo pomembno, da se vzpostavi kontakt, ki temelji na zaupanju, kar pomeni, da se o uporabnikih zunaj naših prostorov ne govori. Če bi govorili o njih poimensko, bi izgubili njihovo zaupanje. Če pa izgubijo zaupanje v nas, bodo igle kupovali drugod, si jih izmenjevali med seboj in jih puščali na javnih površinah, kjer lahko kdorkoli pride v stik z njimi. Z našim načinom dela pa dobimo povratno informacijo o uporabnikih, saj se uporabljene igle vrnejo nazaj k nam in so varno uničene.

N:Smo v samem vrhu državnega povprečja glede vračanja igel, saj jih dobimo nazaj kar 70%. Kako smo jih pripravili so tega, da igle pridno vračajo? Takrat smo dobili več sredstev od države in smo se zmenili, da tisti, ki prinese večjo količino igel nazaj, dobi sladkarije, čokolado, čokolino, mleko, sladkor. Kupili so si lahko le hrano, nikoli cigaret ali alkohola. Pridno so začeli prinašati igre in enkrat na mesec so si lahko v trgovini izbrali za 20 eur priboljškov. Potem so se dotacije zmanjšale in denarja ni bilo več a navada vračila igel je ostala.

Kdo prihaja k vam?

R:Naš program obiskuje dobrih 50 ljudi, med njimi je 5 uporabnikov, ki se oglasijo vsakodnevno in se tukaj zadržujejo več ur. Imamo pa tudi take, ki nas obiščejo bolj redko, samo dvakrat ali trikrat tedensko. Nekateri se oglasijo še redkeje, pridejo po material, spijejo kavo in se kaj pogovorimo z njimi.

Naši uporabniki so starejša populacija. Mlajših od 25 let v naših prostorih ne srečate, čeprav dobro vemo, da je droga na voljo tudi mladim. Zanimivo pa je, da se mlajša generacija ne druži s starejšo generacijo.

Naš najmlajši uporabnik je star 25 let, najstarejši pa 59 let, med uporabniki pa je več moških kot žensk.

V društvo prihajajo tudi starši in svojci uporabnikov. Nekateri starši prihajajo dokaj redno, nekateri pa le takrat, ko nujno potrebujejo našo pomoč za svojega otroka.

N:Prostori društva so edini kraj, kjer niso stigmatizirani in kjer so sprejeti takšni, kot so. To je osnova našega centra! Zadeti, umazani, lačni, žejni.. takšni kot so, so dobrodošli! Mi v društvu ne vpletamo čustev. Doma so pa vedno čustva, joj, kaj bo, če se bo zgodilo to.. Tukaj jih sprejemamo takšne kot so. Zelo pomembno je, da se lahko nekam zatečejo. Starši jih vržejo ven iz stanovanja in nekje pač morajo jesti, se stuširati, morajo imeti osnovne stvari.

Katere droge so najbolj v uporabi?

R:Heroin je zadnja leta v vpadanju zaradi slabe kvalitete, čeprav se ga je največ uporabljalo. Povečuje pa se raba kokaina. Odvisniki so še na metadonu in konoplji. Skrb vzbujajoče pa so nove sintetične droge, ki so izdelane v laboratorijih, ki si ne zaslužijo tega imena. Njihovi učinki so neznanka, pri zdravnikih pa vzbujajo strah zaradi nepoznavanja njihovih sestavin. Med mladimi je še vedno popularen ectasy, zelo veliko pa je tabletomanov. Najcenejša je marihuana, največ pa je treba odšteti za kokain.

Tisti, ki enkrat ali dvakrat poskusi drogo, ni zasvojen človek. Zasvojenci so tisti, ki zlorabljajo drogo vsak dan.

Kakšni so prvi znaki zasvojenosti oz. kako npr. mati ve, da se nekaj dogaja z njenim otrokom?

N:Očitni znaki, da je z otrokom nekaj narobe so: slabši uspeh v šoli, otrok prične lagati, slab kontakt z učitelji, razširjene zenice, tresoče se roke, živčnost, izostanek od pouka, večja poraba denarja in izginjanje stvari. Preden si starši priznajo, da je nekaj narobe, mine že nekaj časa. Lahko mine tudi leto dni ali več, preden ti pride na misel, da se kaj takega lahko dogaja.

N:Zasvojenost je psihična in fizična. Najprej se zasvoji psiha. Receptorji  ne odvajajo več hormonov v telesu, ki povzročajo občutek sreče. Takrat potrebuješ nadomestilo.

R:V nekaj mesecih postaneš zasvojen z vsako stvarjo, tudi z marihuano, če je redno in dalj časa konzumiraš.

Kdaj se uporabnik zave, da je odvisen?

N:Zavedajo se, da so odvisni, a pozno, prepozno. Ko nastanejo problemi z okolico, ko jih nekdo stisne v kot in pove, da morajo na odvajanje, ko se pojavijo problemi s policijo, takrat si priznajo odvisnost in se nekam vključijo. Če poslušaš odvisnike, ti povedo, da njihovo življenje ni lepo. Življenje je lepo le tistih par trenutkov, ko so zadeti, potem pa nastopi dnevni boj dobiti drogo, jo razredčiti, preprodati, kupiti za sebe, nekaj ti ostane in to je iz dneva v dan boj za tistih pet minut.

R:Oni imajo v glavi samo eno stvar – potrebujem drogo. Na kakšen način pridejo do nje, je zgodba zase. Za ta cilj so pripravljeni narediti marsikaj, nekaj se jih tudi prostituira, tako moških kot žensk, ker cilj je vedno eden in edini. To je droga.

Iz kakšnih okolij prihajajo odvisniki?

R:Odvisniki prihajajo iz vseh okolij, vernih in nevernih, bogatih in revnih, ločenih družin in ne-ločenih družin, idealnih družin. Večja možnost pa je, da prihajajo iz neurejenih družin.

N:Imamo primere, ko sta bila v družini dva otroka. Prvi je zelo uspešen, ima kariero in družino, drugi pa je narkoman. Oba sta živela v istem neurejenem okolju a vsak si je v življenju izbral svojo pot.

R:Starši so v današnjih časih zelo zaposleni, delajo cele dneve in otroci so doma. Sami. Mladi gredo ven, poskusijo drogo, občutek jim je všeč, zato ponovijo vajo.

Si vsak odvisnik želi prenehati z jemanjem droge?

R:Vsak bi želel prenehat z jemanjem droge. Vsak si želi biti sprejet v družbi. Za zdravljenje pa se mora odločiti vsak SAM. Nihče ga ne sme siliti. Dostikrat se iz verske komune vrnejo polni upanja, da bodo rešili svet. Svetujejo in posiljujejo z besedami »moraš nehat«. Če gre nekdo pod prisilo v komuno, je obsojen na neuspeh. Naša naloga je, da ga pripravimo do tega, da sam dojame, da mora na zdravljenje in da gre  tja zaradi sebe, ne zaradi drugih.

N: Kar je pod prisilo in ne dozori v njihovih glavah, nima nobenega učinka. Problem je svet zunaj komune. Imamo tudi nekaj primerov, ko so bili v komunah več let in ko so prišli ven, so videli, kam to pelje in so se vrnili nazaj v komuno. Tam so varni. Ko prideš ven, te zunaj obsojajo isti ljudje kot prej, notri pa te spoštujejo in to ti daje svojevrstno zadovoljstvo. Si cenjen, si spoštovan a delaš in garaš za komuno zastonj.

Kam lahko odvisnik odide na zdravljenje?

R:Odvisniki lahko izbirajo med ljubljansko Kliniko za detoksikacijo v Polju in med komunami, ki so lahko brezplačne ali plačljive. Detoks je tudi mišljen, da se očistiš od alkohola, tobaka in tablet predno odideš v komuno. A to ni pravilo. Nekateri gredo naravnost v komuno. Za Karitasovo komuno Don Pierino Skupnost Srečanje imajo vsi pripravljalno obdobje v Ljubljani, kjer se morajo čistiti. Ostale komune pa teh zahtev nimajo. Komune so plačljive, brezplačne, za verne, neverne. Najraje odidejo v Španijo, ker je komuna brezplačna in daleč od doma. Včasih si izberejo Italijo ali pa komune na Hrvaškem, le redki pa odidejo v slovenske komune. 

Koliko se jih reši droge za vse življenje?

R: Približno 10% je ozdravljenih. Eden od njih je naslikal tisti dve sliki v fitnesu. Ko se je vrnil, je prihajal vsak dan, nato vsak drugi dan, potem pa vedno manj. Sedaj nas obišče dvakrat do trikrat na leto. Ta fant se je uspešno integriral v družbo.

N:Več kot bo hodil nazaj med odvisnike, večja je možnost, da bo padel nazaj v drogo. Lahko pridejo na pogovor k nam a z odvisniki nimajo več kaj početi.

R:Meni so ozdravljeni nagrada in tukaj zelo rad delam. Čutim izredno zadovoljstvo, ko nekdo uspe zapustiti svet droge. V trgovini včasih srečam mamo bivšega odvisnika, ki se mi samo nasmehne in me zadovoljno potreplja po rami. Njenemu sinu je uspelo. Veliko so prejokali v naši pisarni a sedaj so vsi srečni in zadovoljni. Pet let je že od takrat.

N: Obstajajo pa tudi taki, ki ne bodo nikoli mogli opustiti metadona. Zjutraj popijejo svojo merico metadonske terapije in živijo normalno. Imajo družino in so zaposleni. Tako kot eni vzamejo zdravila za pritisk, oni vzamejo dozo metadona. To je pač legalno zdravilo za njihove probleme. Nekateri celo življenje uživajo apaurin in to je popolnoma sprejemljivo a metadon ni sprejemljiv. Imamo dvojna merila. Eno merilo imamo zase in drugo za odvisnike. Tisti, ki uživa metadon je izobčenec.

Kaj bi svetovali mladim, ki razmišljajo o eksperimentiranju z drogo?

R:Najprej bi svetovali pogovor s strokovno osebo. Če pa že eksperimentirajo z drogami, naj to takoj končajo, saj je eksperimentiranje zelo nevarno in lahko pripelje v odvisnost!

N: Nekdo si reče: zdaj sem poskusil, vem da je lepo a hkrati vem, da to ni dobro zame in bom NEHAL. Problem so tisti, ki poskusijo drogo, ker so v stiski. Ti so problematični, saj ne vidijo druge rešitve. Želijo se zadeti, da pozabijo, namesto da bi poiskali pomoč in se z nekom pogovorili.

R:Potrebno jih je osveščati, kaj se bo zgodilo, če bodo nadaljevali. Potrebno se je vprašati, kaj bo z možgani, kaj bo s telesom, kaj bo z vsemi ostalimi funkcijami. Mladi bodo vedno eksperimentirali a treba jih je pripraviti na to, da s tem končajo, še preden zares začnejo.

Kontakti društva POT:

Telefon: 05 710 06 25

GSM: 031 458 521

Elektronska pošta: pot@kabelnet.net