V teh hladnih dneh človek pogosto postane sentimentalen in obuja lepespomine na čas, ki je minil. Na čas, ki je odšel v večnost minulih mladih dni in se nikoli več vrnil ne bo.Žal.
V teh hladnih dneh človek pogosto postane sentimentalen in obuja lepespomine na čas, ki je minil. Na čas, ki je odšel v večnost minulih mladih dni in se nikoli več vrnil ne bo.Žal.
Bili smo še »Titova mladina.« To je vredu. Vedno trdim, da imamo (-jo) generacije, rojene še za časa Maršalovega življenja, ogromno »socialno prednost« pred generacijami mlajše dobe.To seveda splohni pošteno. A kaj hočemo, saj tudi to življenje še nikoli ni bilo pošteno in enako do vseh ljudi, pa ga vseeno vsi živimo oziroma preživljamo.
Bili smo zavedni in pridni Titovi pionirčki, ki smo nosili rdeče rutice in modre kapice, in še vdrugem razredu osnovne šole začenjali učni dan stoje s tistim ponosnim in glasnim pred tablo: »Zadomovino s Titom… naprej!« Pa saj je bilo »luštno«. Enkrat letno smo mladi nadobudni šolarji obiskali trnovske kasarne takratnemogočne JNA, ko so imele »dan odprtih vrat«. Takrat smo plezali po tankih in topovih, se lovili okolirazstavljenih metrskih granat ter spraševali vodnike in majorje glede dometa »trocevcev« inpodobno. Bilo je lepo – še posebejtakrat ko so nam prijazni vojaki (nekateri so takrat že vsi srečni »brojilisitno«) dali peterokrako rdečo zvezdo s svoje titovke za spomin. Nato so že čez nekaj dni srečni končno odšli domov. Običajno so odpotovali z vlakom nekam daleč na jug k staršem in dekletom(če so imelisrečo,da so jih »mlade deve« še čakale). Dooooolgo leto skrajne suše in tisočkilometrovrazdalje resnično ni bilo malo za te reči. Telefon in pisma so baje maloolajšali situacijo, saj v tistih časih ni bilo»pametnih telefonov« in ostalih elektronskih pripomočkov.
Imeli smo zelo čuden denar, ki je bilna začetku še nekaj vreden,a je kmalu pričel čez noč izgubljati na vrednosti. Dinar smo mu takrat rekli. Kdor je bil pameten inje imel možnost, ga je sproti zamenjal v nemške marke propadlega Tretjega rajha, kar je bilo takratzelo protiustavno, kaznivo in tvegano. Danes temu na srečo ni več tako, saj vsi vemo, da naš denar ni prav veliko vreden in tudi jutri kaj prida manj ne bo, saj je že danes bolj malo.
Imenuje se po »mami Evropi« (ne vem, če ni bolj mačeha) in je še kar stabilen, iskan, zaželen in lep. Na takratnih bolj majhnih zgubanih jugo bankovcih pa so bili vedno samo neki prašni, čudni, zgarani rudarji, stari kombajni, žita,nakovala,srpi, kladiva in podobna zastarela dolgočasnašara. Takrat je vse spominjalo na tisto najbolj grozljivo, nehumano, nemogočo,hudo nečloveško in nepopisno kruto stvar na tem svetu. Ta stvar se imenuje DELO!
Osnovna šola je hitro minila. Valeto in ples z živo glasbo smo praznovali v hotelu Turist, ki je danesle še bled, kamnit, zapuščen in siv spomenik nekdanjemu sijaju. Pisalo se je pač davno leto 1993. Za vogalom se je dalo odigrati tudi kakšen biljard, pokaditi škatlico »čikov57«in podobno. »Luštno« je bilo. Vsi prepoteni smo kljub mladoletnosti na skrivaj zvrnili kakšno pivoUnion. Drugače pa je bila »uradna pijača« šolarjev bistriška snežniškavodica. Med mladimi je bil še posebej popularensok PingoizFructala.
Odšli smo v svet v višje šole. Večinoma smo z nekdanjimi sošolci ohranili dobre stike in se kdaj pakdaj ob vikendih na legendarnih Tomosovih mopedih »štirkah« zapeljali na kakšen »drink« dohotela Lovec, ki je takrat cvetel v vsej svoji lepoti. Tudi Agrina(takrat še Hmezad) je cvetela in skupaj sfrizerskim salonomin cvetličarno le malo naprej soustvarjala lep malomeščanski pridih mesta. »Luštno« nam je bilo že zato,ker smo bili mladi. Zeloo mladi!
Ura je že pozna. Spomini so že precej blizu sanjam. Lahko noč.
… brrr…zzz…brrr…zzz … //J
