Grad Gotnik
Razvaline gradu v gozdovih nad Zabičami.
Natanko leta 1255 je »gospod Vinter Pazinski dal zgraditi grad z imenom Gotnik«, ki da se imenuje po Gotih, ljudstvu, ki je na slovensko območje z vojaško silo prišlo že v 4. stoletju. Vinter, ki si je po preselitvi iz Pazina na novi grad Gotnik spremenil ime v Gotnikar, je bil ministeral goriških grofov. Nasledniki Vinterja Gotnikarja so bili drugi Gotnikarji in Devinski. Kasneje so ga podedovali Walseejci in ga leta 1466, tako premsko gospostvo, predali cesarju Frideriku III. Habsburškemu. Tedaj je bil priključen deželi Kranjski.
V 15. in 16. stoletju so bili deželnoknežji oskrbniki Gotnika plemiči iz raznih rodbin. Zaradi nenehne turške nevarnosti se je zavaroval z zunanjim obrambnim obzidjem. Iz tega časa izhajajo vesti o martolozih (večinoma najemniških vojakih turške vojske), ki so ob vpadih ugrabljali žene in otroke, odvajali v suženjstvo, ropali in kruto pobijali. Leta 1630 je za tri leta lastnik Gotnika postal plemič Jurij Štemberger, naslednji gospodarji Starega gradu, kot ga imenujejo domačini, pa so bili Finijevi in Lazariniji, ki so ga opustili.
Valvazor je v Slavi vojvodine Kranjske s konca 17. stoletja zapisal, da razvaline Gotnika stoje na zaraščeni samotni vzpetini sredi neobljudene divjine, kamor je zaradi razbojnikov nevarno zahajati. Nemara se v tem sporočilu zrcali ustno izročilo, ki pravi, da so bili na gradu ravbarski vitezi, ki so napadali mimoidoče. Ostanke gradu Gotnik si je mogoče ogledati po polurni hoji od dvorca na Bobnu.
