Gradišče Javorje

Utrjeno gradišče z obsegom več kot kilometer zaseda 5,5 ha planotastega vrha hriba Javorje. Čeprav je le malo višje
od planote, na kateri je današnje naselje, so ga strma pobočja in še danes viden sistem obrambnih nasipov dobro
varovali.
Naselje je le skromno raziskano – njegove prebivalce poznamo predvsem na osnovi pridatkov iz grobov, odkritih na
ravnici in na pobočjih okoli gradišča. Najstarejše najdbe sodijo v iztek bronaste dobe, najmlajše pa v pozno rimski čas,
ko je naselje bilo utrjeno z zidanim obzidjem. V srednjem veku so kamenje iz opuščenega naselja porabili za gradnjo
hiš v Zemonu, na vrhu pa so uredili polja in travnike.
Širši javnosti je to arheološko najdišče že leta 1872 predstavil domačin Josip Potepan, kasneje pa so ga obiskali številni
znani raziskovalci. Najdbe, ki so jih zbrali raziskovalci ali so nanje naleteli kmetje so se na žalost večinoma izgubile.
Vsekakor je naselje na Javorju dolga stoletja nadziralo in varovalo prehod skozi dolino Reke ter pot med Kvarnerskim
in Tržaškim zalivom.