Hram vizualne umetnosti, ki domuje v Domu na Vidmu, je z novim letom dobil novo ime. Naziv »Pavlovčeva galerija« bo odslej nakazoval, od kod izvirajo korenine enega vidnejših slovenskih impresionistov.
Hram vizualne umetnosti, ki domuje v Domu na Vidmu, je z novim letom dobil novo ime. Naziv »Pavlovčeva galerija« bo odslej nakazoval, od kod izvirajo korenine enega vidnejših slovenskih impresionistov.
»Ideja o poimenovanju naše lepe galerije se mi je porodila pred približno dvema letoma. Enostavno se mi je zdelo prav, da jo poimenujemo po neki znani osebi oziroma znanem slikarju. Suhoparni naziv po stavbi »Dom na Vidmu« se mi ni zdel več zanimiv. Glede na to, da je moja ideja padla na plodna tla, je sedaj galerija končno dobila ime po znanem in na Bistriškem rojenem slikarju krajinarju Francetu Pavlovcu,« je zamisel o tem, da bistriška galerija nosi ime po domačem akademskem slikarju, pojasnil slikar in umetniški vodja galerije Rajko Kranjec.
France Pavlovec se je rodil 14. avgusta 1897 v Trnovem. Osnovno šolo je obiskoval v Ilirski Bistrici, a se je mati po očetovi smrti z otroki preselila v Ljubljano, kjer je s šolanjem nadaljeval na poljanski gimnazij, vendar je ni končal. Pavlovčeva pot do umetnosti je bila vse prej kot običajna. V tem pogledu je delil usodo tistih umetnikov, ki so dolgo tavali, preden so našli pot v skrivnostni in čudežni tempelj muz.
Med divjanjem prve svetovne vojne je v bojih na ruski in solunski fronti spoznal vrednost človeškega življenja in se srečal z njegovo minljivostjo. Po vojni je postal železniški uradnik in vse je kazalo, da bo Pavlovčeva življenjska pot končala v mirnem meščanskem pristanu. Poskušal je z risanjem karikatur in začel počasi misliti na slikarski poklic. Dan, ko se je bodoči slikar odločil za umetniško pot, je v svojem eseju z naslovom Slikar France Pavlovec opisal umetnostni zgodovinar Stane Mikuž, ki je takole strnil Pavlovčeve občutke: »Bilo je menda leta 1920, ko sem videl razstavo v Jakopičevem paviljonu. Razstavljali so takrat Jakopič, Tratnik in Kos. Ob njihovih slikah sem spoznal, da me je usoda določila za nekaj drugega, o čemer sem imel tedaj še zelo nejasne pojme.«
Navdušen France Pavlovec je pustil službo in se vpisal na ljubljansko umetniško šolo Probuda, leta 1923 pa je odpotoval v Zagreb na umetniško akademijo, kjer se je vpisal na slikarski oddelek pri prof. Beciću. Pet let pozneje je enaintridesetletni France Pavlovec uspešno zaključil študij na zagrebški akademiji in se vrnil v Ljubljano, kjer je istega leta razstavljal skupaj s tako imenovano »četrto generacijo« (M. Pregljeva, O. Globočnik, M. Maleš, N. Pirnat, Mežan). Razstavo je odprl Rihard Jakopič. Ob tej priložnosti je Pavlovec izrekel nekaj svojih misli o umetnosti, ki jih je zabeležil Stane Mikuž: »Moja purgarska dušica se še vedno veseli hrastovega drevesa v Mestnem logu, moje plave oči se pa vzradoste ob pogledu na belino cerkvice na Rožniku. Čutim, da je to hrastovo drevo in ta belina cerkvice na Rožniku dovolj velika ideja in vredna realizacije na platnu. Skromna ideja, za mene pa vredna vsake žrtve ...«
France Pavlovec je tako nakazal svojo življenjsko pot, ki ga je vodila po poti oziroma ob boku vodilnega slovenskega impresionista Riharda Jakopiča. Kot beleži portal Primorci.si, so njegova dela poetično navdahnjena in čustvena, barve pa harmonične. Pavlovec je v oljni tehniki upodabljal pretežno krajine, včasih pa je naslikal tudi portrete in cvetlična tihožitja. Velja za najboljšega krajinarja po Groharju in Jakopiču. Krajine so odraz njegovega individualnega doživljanja motiva. France Pavlovec je upodabljal motive iz ljubljanske okolice, slikovite podobe Save pri Tomačevem, na Ježici in pri Medvodah. Veliko je slikal v Bohinju in ob Soči, privlačili pa so ga tudi kraški in istrski motivi. Pred drugo vojno je slikal gorenjske motive v Podkorenu in Planici ter krajine v okolici Št. Lovrenca na Dolenjskem. Med vojno je slikal Stožice in bližnjo okolico, po vojni pa je ustvarjal tudi v Bohinjskem kotu in na Primorskem – ob Soči in v Trenti. Akademski slikar France Pavlovec je leta 1949 in 1951 za svoje delo prejel Prešernovo nagrado. Žal je od leta 1952 bolehal in vse manj slikal v naravi. Ko ni mogel več potovati, si je pri slikanju pomagal s fotografijo.
France Pavlovec je umrl 12. februarja 1959 v Ljubljani.
Ustanovitev galerije v Domu na Vidmu
Galerija Doma na Vidmu je svoja vrata odprla v mesecu novembru 2012 in takrat so se uresničile sanje bistriškega kroga navdušencev kulturnega dogajanja o prostoru za likovno umetnost. »Začetki delovanja galerije so bili dokaj težavni, saj je bilo treba občane najprej navaditi na to, da galerija obstaja. Ukvarjali smo se s programom, ki bi ustrezal širšemu krogu. Poglavitni namen nam je bil, da bi v ta prostor privabili čim večje število obiskovalcev in bi bila ta investicija upravičena. Glede na to, da na tej lokaciji deluje tudi TIC Ilirska Bistrica, so obiski galerije možni vsakodnevno in ne le ob vikendih, kot imamo primere v več drugih znanih galerijah v slovenskem prostoru. V naši galeriji občanom zagotavljamo tako likovne kot tudi fotografske razstave, pa tudi kiparji in drugi zanimivi umetniki se večkrat predstavijo. V teh letih nam je uspelo privabiti kar lepo število razstavljavcev, tudi zelo znanih umetnikov, in verjamem, da bomo v Pavlovčevi galeriji z uspešnim delom nadaljevali tudi vnaprej,« je bistvo delovanja bistriške galerije povzel Rajko Kranjec.
