Akademska glasbenica in profesorica glasbe Damjana Kinkela je prepričala poslušalce Radia 94, ki so jo izbrali za prejemnico laskavega priznanja Radia 94. Kaj ji pomeni glasba; kdaj je pričela s petjem v zboru ter o načrtih in izzivih, s katerimi se sooča pri poučevanju otrok, nam odgovarja v spodnjih vrsticah.
Damjana, kako ste se počutili, ko so vas obvestili, da ste dobitnica priznanja Ona 2022?
Bila sem presenečena, saj nekaj časa sploh nisem vedela, da sem kandidatka za omenjeni naziv. Ob vseh obveznostih, ki jih imam, sama nisem akcije uspela spremljati, so me pa domači obveščali o tem, kako so poslušalci s telefonskimi klici oddali vsak dan največ glasov ravno zame. Čutila sem veliko podporo ljudi iz naše občine, za kar sem res hvaležna. Kasneje sem izvedela, da je zame glasovalo ogromno poslušalcev z različnih koncev Slovenije in celo iz tujine.
Kaj je po vašem mnenju prepričalo poslušalce Radia 94, ki so svoj glas namenili vam?
Domnevam, da so poslušalci nagradili mojo vztrajnost in aktivno delovanje na področju glasbe. V občini in tudi širše delujem na različnih glasbenih področjih kot učiteljica glasbe, zborovodkinja, dirigentka, organistka, pevka, zboristka in korepetitorka. Prav tako je na izid akcije zagotovo vplivala obrazložitev, da sem zagnana zborovodkinja Cerkvenega mešanega pevskega zbora Zvon (CMePZ), ki letos praznuje 40. obletnico delovanja. Zbor vsako nedeljo bogati podobo bogoslužja v župnijski cerkvi sv. Petra v Trnovem, prav tako pa neutrudno deluje kot kulturno društvo, se pevsko udejstvuje raznih zborovskih manifestacij in v našo občino prinaša sveže ter kvalitetne komorne, zborovske in orgelske koncerte klasične glasbe na visokem umetniškem nivoju. Mislim, da so poslušalci, ki nas spremljajo na naši poti, podprli naše skupno delo.
Kaj vam pomeni ta nagrada?
Nagrade sem se razveselila. Predstavlja mi predvsem potrditev, da svoje poslanstvo oz. svoj poklic opravljam dobro. V tem času sem prejela ogromno besed, izrazov in sporočil potrditve, pohval ter čestitk. Še vedno sem deležna res prijetnih nagovorov, v katerih sogovorniki izrazijo svoje navdušenje, podporo, občudovanje in veselje. Veliko mi pomeni, da pri vsem tem čutim pristnost in iskrenost. Hvaležna sem vsem, ki so oddali svoj glas zame, saj so s tem nagradili tudi društveno in zborovsko dejavnost, ki zlasti v današnjem svetu individualizma in tekmovalnosti predstavlja nujno pot v drugačno, boljšo, kulturno, prijazno in sodelovalno družbo. Ponosna sem, da so poslušalci nagradili društveno delovanje v Ilirski Bistrici.
Kdo je Damjana Kinkela? Kako bi se predstavili?
Sem Trnovka, a z družino, možem in tremi otroki živim v Podbežah. Po poklicu sem akademska cerkvena glasbenica in profesorica glasbe. Na Akademiji za glasbo (AG) v Ljubljani sem leta 2003 z odliko diplomirala iz orgel na oddelku za cerkveno (danes sakralno) glasbo, čez štiri leta pa še iz glasbene pedagogike. Delujem in se dodatno izobražujem na različnih, že omenjenih področjih glasbe. Na OŠ Dragotina Ketteja Ilirska Bistrica in OŠ Rudolfa Ukoviča Podgrad sem zaposlena kot učiteljica glasbene umetnosti in zborovodkinja šolskih pevskih zborov. Pri svojem delu sem vztrajna, natančna, vedno z željo po perfekciji, zato tudi zahtevna in načelna, a potrpežljiva. Ker sem nenehno izpostavljena očem javnosti, svoj poklic dojemam kot zahteven in odgovoren, vendar tudi kot izredno lep; hkrati je moje poslanstvo in ljubezen. Svoj prosti čas posvečam družini, vodenju zbora Zvon in orglanju v cerkvi sv. Petra. Izkoristim ga tudi za obisk glasbenih koncertov, gledaliških predstav, za pohode v naravo, branje knjig, meditacijo in kontemplacijo. Ker vedno znova v glasbi iščem popolnost in čistost sozvočja, kot pevka sodelujem v Mešanem pevskem zboru Glasbene matice v Ljubljani, ki izvaja velika vokalno-inštrumentalna glasbena dela svetovnih skladateljev. Sem članica izvršnega odbora Slovenskega Cecilijinega društva in članica uredniškega odbora strokovne glasbene revije Cerkveni glasbenik, v kateri tudi objavljam svoje prispevke.
Glasba vas je oblikovala že v rani mladosti. Kdaj ste začutili, da ste z njo neločljivo povezani in da bo ne le vaš poklic, temveč tudi poslanstvo?
Že zelo zgodaj. Odkar pomnim, sem se videla le na področju glasbene dejavnosti. Zagotovo je k temu prispevalo družinsko prepevanje, pevsko udejstvovanje staršev, obiskovanje ur klavirja, orgel in solopetja na Glasbeni šoli Ilirska Bistrica ter prepevanje v šolskih in cerkvenih pevskih zborih. Moji učitelji in profesorji Zorko Antonič, Draško Baumgarten, Margareta Togunjac, Marija Lenarčič, Kristina Polh, Nives Pirih, mentorja z AG Mario Perestegi in Branka Rotar Pance, Ivan Florjanc, Mirko Cuderman, Tone Potočnik, Maks Strmčnik in številni drugi so bili s svojim zgledom, karizmo, vodenjem ter vero in zaupanjem v moje glasbene sposobnosti najpomembnejša popotnica na poti mojega glasbenega razvoja.
Koliko let ste bili članica zbora Zvon, preden ste prevzeli njegovo taktirko? Najprej ste namreč vodili Zvonček, podmladek zbora.
Vsa osnovnošolska leta sem prepevala v vseh šolskih pevskih zborih in pri Zvončku. V drugem letniku gimnazije, ko sem bila stara šestnajst let, sem v svoje roke prevzela Zvončkovo dirigentsko paličico. Začetkov se spominjam z veseljem. Dobro se spomnim, kako sem prvič stopila pred pevke in pevce zbora. Nekateri so bili le kakšno leto mlajši od mene. Še sedaj se čudim, kako lepo so me sprejeli in kako so me upoštevali. Res smo dobro delali. Med odrasle pevce pevskega zbora Zvon sem pristopila v zaključnem, 8. razredu OŠ. Kmalu sem zbor v cerkvi začela spremljati na orglah. Po sedmih letih prepevanja v Zvonu sem leta 2000 postala njegova zborovodkinja. Takrat sem bila študentka na AG, polna idej, zato smo delali precej ambiciozno.
Kakšni so vaši načrti za nadaljnji razvoj zbora, ki ga vodite že 23 let?
Zbor poleg opravljanja svoje primarne funkcije – oblikovanja glasbene podobe bogoslužja – vse od leta 2000 deluje kot kulturno društvo. Trenutno se zvonovci intenzivno pripravljamo na udeležbo na 1. čezmejnem festivalu zborovske sakralne glasbe AmorVincit. V mesecu aprilu bomo nastopili na reviji Primorska poje v Nabrežini. Z mešanim pevskim zborom Divača pripravljamo skupni koncert, ki bo 10. junija ob 20. uri v Kettejevi dvorani Doma na Vidmu. Konec meseca avgusta se bomo na intenzivnem vikendu pripravljali na jesenski slavnostni koncert ob 40. obletnici zbora. Poleg aktivnega zborovskega dela smo močni tudi na področju organizacije koncertov. Že vrsto let organiziramo tradicionalni božični koncert ter cikel koncertov sakralne glasbe. Želimo si, da bi s prenovljenimi orglami v obnovljeni cerkvi sv. Petra v prihodnjih letih gostili različne glasbene goste ter enega od sakralnih koncertov revije Primorska poje. Načrtov in idej je mnogo, se pa zavedamo, da je nujno potrebno več energije vlagati v vzgojo novih pevcev, še zlasti moških, ki jih v naši občini že kronično primanjkuje, vse manj se jih odloča za prepevanje v pevskem zboru. Prav tako se soočamo z izzivom, kako projekte tudi finančno pokriti.
Kot glasbena pedagoginja skrbite za glasbeno vzgojo otrok. Kako jih pritegnete k poslušanju?
Učenci v večini radi prihajajo k pouku glasbe, kjer najraje prepevajo, igrajo in poslušajo glasbo. Nekoliko manj so navdušeni nad zgodovino glasbe. Pouk skušam narediti zanimiv, dinamičen in po vzoru Orffovega principa čim bolj aktiven. Raje kot z mnogo besedami učence motiviram z zanimivimi vajami upevanja, z ritmičnimi in gibalnimi vajami ter petjem. Pri poslušanju glasbe urimo doživljajsko in analitično poslušanje. Ker je ur pouka glasbene umetnosti na razred premalo (v 1. triletju dve uri, v 4. in 5. razredu 1,5 ure, od 6. do 9. razreda le ena ura tedensko), je še toliko bolj pomembno skrbno načrtovanje, da čas izkoristimo kar najbolje.
Ste zborovodkinja kar šestih osnovnošolskih pevskih zborov. Katerih?
Na OŠ Dragotina Ketteja delujejo štirje pevski zbori: Cici otroški pevski zbor prvošolcev vodi Ana Rozman, ostale zbore vodim jaz, in sicer: otroški pevski zbor drugošolcev, otroški pevski zbor tretje-, četrto- in petošolcev ter mladinski pevski zbor, v katerem pojejo učenci od 6. do 9. razreda. Na OŠ Rudolfa Ukoviča Podgrad delujejo: otroški pevski zbor 1. in 2. razreda, otroški pevski zbor 3., 4. in 5. razreda ter mladinski pevski zbor. Vsi zbori pojejo pod mojim vodstvom. Učenci skozi leta vaj lepo napredujejo in rastejo v dobre pevce. V času omejitev zaradi koronavirusa smo bili pred velikim izzivom, kako delovanje pevskih zborov ohraniti. Zborovodje smo se morali dodatno izobraževati na področju računalniške tehnike. Pevske vaje so potekale prek računalniškega videokonferenčnega programa Zoom. Učenci so za nastope na virtualnih šolskih in javnih prireditvah doma individualno naredili avdio- in videoposnetke, iz katerih smo nato učitelji glasbe sestavili videoposnetek v obliki virtualnega pevskega zbora. Šlo je za zelo zahtevne projekte, a smo jih izvrstno izpeljali; to so bile dolge ure dela, pogosto pozno v noč. Ob vrnitvi v šole so pevske vaje nekaj časa potekale strogo ločeno po razredih (mehurčkih). A smo vztrajali. V letošnjem šolskem letu delo pevskih zborov ponovno poteka po starih tirnicah, seveda z določenim osipom pri številu učencev, vpisanih v pevske dejavnosti na šoli – tudi to je posledica epidemije. Letos smo po treh letih ponovno nastopali v živo. Učenci 1. triletja te izkušnje sploh še niso doživeli. Za starejše učence in nas, učitelje, je bila prireditev polna emocij, mlajši otroci pa so lahko prvič doživeli, kako javna prireditev in nastop sploh izgleda. Vesela sem, da sem v težkem obdobju vztrajala, saj so pevski zbori ponovno oživeli. Otroci, ki na pevske vaje prihajajo, so motivirani in pojejo z navdušenjem.
Je veliko vaših učencev glasbeno nadarjenih? Kje se lahko izkažejo?
Poleg poučevanja glasbene umetnosti in vodenja pevskih zborov se na šolah posvečam tudi delu z nadarjenimi učenci. Letos je v začetku tega meseca potekala že 12. Slovenska glasbena olimpijada, ki jo organizirata Akademija za glasbo in Glasbena mladina Slovenije. Namenjena je učencem 3. triletja osnovne šole. Gre za olimpijado v pravem pomenu besede, za resnično praznični festival glasbe. Učenci v pisnem delu tekmovanja izkažejo svoje teoretično, analitično in slušno-analitično glasbeno znanje, izkažejo pa se tudi na pevskem, interpretativnem, ustvarjalnem in a vista izvajanju. Učenci za namen tekmovanja napišejo lastno skladbo in jo na tekmovanju izvedejo na javnem nastopu. Sama sem se državnega tekmovanja z obema šolama udeležila štirikrat. Od desetih mojih učencev je eden dosegel bronasto, šest srebrno, trije pa zlato priznanje. Udeležba na takem tekmovanju je dobra popotnica za razvoj glasbenih sposobnosti in morebitno usmeritev na srednje in visoko glasbeno izobraževanje.
Kako pomembna je glasba v življenju človeka in kaj pomeni vam, ki z njo dejansko živite vsak dan?
Že stari Grki so se zavedali, kako pomembna je glasba za človekov razvoj, pripisovali so ji nadzemeljski pomen. Platon je trdil, da je takšna, kot je glasba, tudi država. Bolj ko je razvita glasba, bolj je razvita država. Glasba je bila poleg aritmetike, geometrije, gimnastike in astrologije v grški šoli predmet. Vsak učenec je moral znati peti in igrati na en inštrument. Danes se pomena glasbe in njenega vpliva na razvoj človeka premalo zavedamo. Velikokrat se nam zdi samoumevna, saj jo kar naprej vsiljujemo kot zvočno kuliso, kjer koli že smo: v trgovskih centrih, avtomobilih, doma, na raznih družabnih srečanjih. Če hočemo doživeti koristi glasbe, moramo najprej doživeti tišino. Tako razvijemo občutljivost zanjo, nato pa moramo glasbo poslušati ali aktivno doživljati – s petjem, igranjem, plesom, pozornim poslušanjem in ustvarjanjem. Zvok potuje in gre skozi celo telo. Sama glasbo doživljam zelo močno, čeprav večino časa doma preživim brez radia, televizije in ostalih zvočnih dražljajev. Hrepenim po lepih in ubranih sozvočjih in vibracijah, ki jih pogosto doživim ravno ob sprehodih v naravo. Ob točno zapetih in uglašenih tonih se moje telo prečisti, zavibrira. Glasba me takrat ozdravi, navdihne in mi povrne življenjsko energijo, ki mi je ob hitrem tempu in obilici obveznosti pogosto zmanjka.
Kakšno je vaše sporočilo našim bralcem?
Bralcem želim vse dobro. Predvsem, da bi znali prisluhniti sebi in sočloveku ter si vzeti čas zase in za svoje najbližje. Želim, da bi občani delovali povezovalno in ne izključevalno, da bi se dvorane in ostali prireditveni prostori za predstave in koncerte zopet napolnili z obiskovalci ter da bi drug drugega medsebojno bogatili in navdihovali.
TK
Foto: osebni arhiv
