Koćanci in Koćanke spoštujejo navade ljudi, ki so v preteklosti živeli v njihovi dolini, in se radi spominjajo običajev prednikov. Tokrat se vračajo v najboljša leta bivše jugoslovanske države, ko je koćansko prebivalstvo s ponosom sprejemalo vloge, ki jih je prinašalo življenje v Jugoslaviji.

Koćanci in Koćanke spoštujejo navade ljudi, ki so v preteklosti živeli v njihovi dolini, in se radi spominjajo običajev prednikov. Tokrat se vračajo v najboljša leta bivše jugoslovanske države, ko je koćansko prebivalstvo s ponosom sprejemalo vloge, ki jih je prinašalo življenje v Jugoslaviji.

Na čelu skupine v strogem policijskem spremstvu svoje ljudstvo vodi jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito s prelestno prvo damo Jovanko. Ponosna sta na vrste mladih pionirjev, ki ob učiteljicah rastejo v zavedne državljane. Pri osemnajstih letih jih čaka prelomen življenjski dogodek – vizita oz. nabor mladih fantov za služenje vojaškega roka.

Dan vizite, ki mlade fante spreminja v zrele može, je hkrati preizkušnja in praznovanje. Matere fantov in vaška dekleta so že pozimi iz papirja izdelale rože za okrasitev naborniškega  voza. Na dan vizite pred vozom korakajo muzikanti, ki skrbijo za dobro voljo.  Za njimi sta dva mlada fanta, ki predstavljata naslednjo generacijo vizitantov in po stari navadi pred sprevodom nosita pršut.

Voz z vizitanti in s spremljevalkami vlečejo konji, furmani pa skrbijo, da uspešno premagujejo pot. Vizitanti nosijo klobuk; oblečeni so enotno – nosijo bele srajce in temne hlače oz. boljša, praznična oblačila. Na obleko so pripeti modri, rdeči in beli trakovi v barvah jugoslovanske zastave. Spremljajo jih vaška dekleta. Sledi naborna komisija – vojaška in zdravniška komisija, ki odloča, kateri fantje bodo potrjeni za služenje vojaškega roka in kam bodo odšli na služenje. Pred fotografiranjem vizitante uredi frizerka in že so pripravljeni na novo življenjsko vlogo. Na koncu skupine ob stari vojaški kuhinji, iz katere že diši, korakajo vojaki, ki predstavljajo državo in so že pripravljeni, da jo branijo, če bo potrebno.

Sodelovanje in zaupanje v domovino ter v njene ljudi sta v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja vodila življenje v koćanski dolini. Koćanci si želijo, da bi zgodbe iz preteklosti ostaležive tudi med prihodnjimi generacijami.