V Ilirski Bistrici, na cedri ob Prešernovi ulici, na veliko veselje sosedov in mimoidočih gnezdita štrk in štorklja. Domačini pravijo, da jih v mestu ne pomnijo.
In kot boste lahko prebrali v nadaljevanju, je to, da se je pernati par odločil za gnezdenje na drevesu in ne na dimniku ali drogu za napeljavo elektrovodov, posebnost.
Par si spleta gnezdo in vsi seveda pričakujemo naraščaj. Najbližji sosedi so štrka in štorkljo prvič opazili v četrtek, 27. aprila. Pravijo, da sprva niso bili gotovi, ali bosta ostala ali ne, toda kmalu je postalo jasno, saj sta ptici na vrh krošnje začeli prinašati kar velike veje. Katera pade tudi na vrt, a nič zato, z velikim veseljem spremljajo dogajanje na vrhu cedre.
Okrog 12. ure par odleti, verjetno po hrano, popoldne pa gradi. Včasih po veje odletita oba, včasih odleti le samec, samička pa počiva. Štorklji si izkazujeta naklonjenost - včasih s prepletenima vratovoma, včasih z glavo nazaj, včasih trkljata s kljunom ob kljun. Tudi ponoči slišijo, kako se »pogovarjata«.
Vsekakor bomo razvoj dogajanja v gnezdu na cedri tudi mi zvesto spremljali.
In kaj pravi o štorklji »znanost«?
Črno-bela jadralka
Štorklja je velika, do 110 centimetrov visoka črno-bela ptica iz reda močvirnikov, ima dolg bel vrat, ki je iztegnjen tudi med letom (čaplje vrat med letom pokrčijo). Odrasle ptice imajo dolge rdeče oranžne noge in kljun, medtem ko je kljun mladičev temno obarvan, noge pa so rožnate. Tehta med 2,5 in 4,5 kilograma.
Štorklje so izjemni jadralci (razpon kril je od 180 do 220 cm) in večino svoje selitvene poti prejadrajo z izkoriščanjem toplih vzgonskih vetrov. Otto Lillienthal, ki je kot prvi človek uspešno poletel z letalno napravo, je to osnoval prav na študiji letenja bele štorklje.
S čim se hrani?
Za razliko od splošnega prepričanja, da se bela štorklja hrani le z žabami, glavnino plena štorkelj predstavljajo velike žuželke (kobilice, hrošči) in mali sesalci (miši, voluharice, krti itd.). Tudi deževniki in plazilci (kače, kuščarji) so pogost plen štorkelj. Hrano iščejo sicer v neposredni bližini gnezda, le redko hrano iščejo več kot tri kilometre zračne razdalje od gnezd.
Gnezdo v višavah, gnezditveni uspeh pa odvisen od hrane
Bele štorklje gnezdijo na električnih drogovih in le redko še na kakšnem dimniku ali slemenu strehe, zelo redko pa na drevesih. Ogromno, do 2,5 metra visoko in do 2 metra široko gnezdo je zgrajeno iz večjih vej, trave in zemlje. Zaradi vsakoletnega dograjevanja je gnezdo lahko staro več deset let in tehta tudi več kot 500 kilogramov. Par ali vsaj eden od partnerjev se pogosto vrača na isto gnezdo. Sprva samec, nato pa oba intenzivno branita gnezdo pred morebitnimi vsiljivci. Pri tem lahko pride do bojev med štorkljami, ki se neredko končajo tudi s poškodbami, uničenjem gnezda in jajc ali celo poginom.
Prve štorklje se vrnejo konec marca. Pariti se prične par takoj, ko si uredita ali obnovita gnezdo. Samica znese od tri do pet jajc, običajno štiri. Jajca vali pretežno samica in po 31 do 34 dneh po začetku valjenja se izvalijo mladiči. Ker začne valiti takoj, ko je znesla prvo jajce, se mladiči izvalijo z zamikom in zato so tudi različno stari. V primeru deževnega in hladnega vremena par izvrže iz gnezda mladiče, ki jih ne more prehraniti in ves napor usmerja v preživetje tistih mladičev, ki jim lahko zagotovi zadostno količino hrane. Gnezdo mladiči zapustijo po 54 do 70 dneh.
V zadnjih dveh tednih lahko mladiče opazujemo na gnezdu med treniranjem kril in poskusi letenja. Bela štorklja je nekoč gnezdila na drevesih, pred nekaj stoletji pa so štorklje svoja gnezda začele graditi v neposredni bližini človeka.
Selitev
Je selivka, ki se seli izključno zaradi pomanjkanja hrane v zimskih mesecih. Zaradi vedno milejših zim zadnja leta posamezne štorklje prezimujejo v Sloveniji. Štorklje iz zahodne Evrope prezimujejo kar v južni Španiji ali zahodni Afriki (selijo se preko Gibraltarja), medtem ko se naše selijo čez Balkanski polotok in Bosporja v podsaharsko Afriko. Pred selitvijo se bele štorklje združujejo v velike jate že avgusta. Tisoče selečih se štorkelj lahko občudujemo med jadranjem nad Bosporsko ožino.
V Sloveniji se je v zadnjih 20 letih število štorkelj povečalo, vendar kljub temu pri nas ostaja ranljiva vrsta.
